Samotne kmetije
Koroška je poseben, samorasel, s samotnimi kmetijami po sončnem visokogorju posut svet. Pokrajina med Olševo, Dravskim poljem in mejo z Avstrijo je največje območje samotnih kmetij v Sloveniji. Hiše na strmih pobočjih se skupaj z gospodarskimi poslopji stiskajo v gruče, ki so pod čopastimi, s skodlami kritimi strehami videti kot majhni zaselki. Tu jim pravijo celki.
Številni rodovi so jih zaradi odmaknjenosti in skoposti gorske narave bogatili s svojo pridnostjo, iznajdljivostjo ter ljudsko arhitekturno ustvarjalnostjo. Tako so se na njih vse do danes obdržale arhaične značilnosti ljudskega stavbarstva, ki izvira iz 17. Stoletja. Predvsem so to lesene kašče, funkcionalno oblikovane lesene stavbe z izjemnimi umetelnimi okrasnimi elementi, ki so bila praviloma samostojna gospodarska poslopja, namenjena hrambi žita, moke in mesa. Pa črne kuhinje, mlini in žage ter marsikje tudi majhne kovačije. Pa potem na rob odmaknjene preužitkarske bajtice, skromni domovi ostarelih kmečkih ljudi in odsluženih hlapcev.
Na teh kmetijah tudi še ohranjajo starodavne kmečke delovne običaje kot so steljaraja, jajčarija, gnojvoža, ki so drugod že zdavnaj pozabljeni. Po teh hišah še vedo povedati marsikatero staro dogodivščino o perkmandelcih, ajdih, škopneku, gozdnemu možu, žal ženah ali divji jagi.
Poleg tega te kmetije slovijo po izvrstni domači kuhinji, po prvovrstnem reznem moštu, koroškem jabolčniku in edinstvenih razgledih na svet pod njimi.